Kaj je čuječnost?

Čuječnost je zavedanje sedanjega trenutka, namenoma in brez presojanja, ne da bi ga poskušali spremeniti, se mu izogniti ali mu ubežati; je sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja, ki nam omogoča, da se nanj premišljeno in ustrezno odzovemo.

Tole klobasasto definicijo bom podrobneje razložila, saj je zares pomembna za razumevanje, katere spretnosti razvijamo z gojenjem čuječnosti:

Pozorni smo namenoma

To pomeni, da smo pozorni na to, da smo res pozorni. Sliši se kot nesmisel, a gre za to, da opazujemo, kdaj naša pozornost pobezljala (se pase na sosedovem pašniku - tako mi je večkrat rekla učiteljica, ko pri pouku nisem bila pri stvari:) in jo nežno vrnemo k izkušnji sedanjega trenutka. Se pravi, da smo namensko "pri stvari". Na primer, ko se igramo s svojim otrokom, se samo igramo, ne pa še zraven načrtujemo večerjo. Ko pomivamo posodo, počnemo le to, se v celoti posvetimo doživljanju pomivanja posode z vsemi čutili (opazimo temperaturo vode, vonjave, težo posode itd.). Kar poskusite, boste videli, da to sploh ni tako preprosto, kot se sliši.

Življenje se nam dogaja le tukaj in zdaj. Preteklost je le še spomin in prihodnost je zavita v meglo, zato se moramo vedno in znova vračati v sedanji trenutek, saj je le ta zares pomemben. Le tako lahko polno živimo svoje življenje. Tukaj in zdaj.

 

Sprejemajoče zavedanje sedanjega trenutka brez presojanja

To pomeni, da smo pozorni na svoje misli, občutke in čustva in jih sprejemamo točno takšne, kakršne so, ne glede na to, ali so prijetni ali neprijetni (ti so tisti trdi oreh, ki ga lahko stremo s čuječnostjo!). Se pravi, da jih ne odrivamo ali jim poskušamo ubežati, saj se s tem le še okrepijo in s tem naš strah pred njimi. Le soočenje z neprijetnim doživljanjem nam omogoči, da ga spremenimo.

In jih ne presojamo. To se sliši kot kakšna neslana šala. Le kdo nima v svoji glavi nenehnega kritika, ocenjevalca, ki vedno najde nekaj, kar mora pokomentirati, in prav nikoli ne utihne? Nenehno presoja nas same, druge ljudi in naše doživljanje: to je lepo, to je dolgočasno, to mi je všeč, to mi ni, tale je čuden, ti nisi v redu in tako naprej v nedogled. Problem tega gremlina, kot ga včasih imenujejo psihologi (mi je kar všeč ime, ker se pretvarja, da nam je v pomoč in da nas poskuša obvarovati, se dela ljubkega, kakršen je Gizmo iz filma, v resnici pa je lahko tudi prava pošast, ki nam ne da miru) je ta, da je avtomatičen, saj podaja svoja mnenja in kritike, ne da bi ga za to prosili. Poleg tega naše doživljanje sebe, drugih in vsega, kar se trenutno odvija v našem življenju, obarva po svoje, največ krat seveda s črno barvo.

Ko pravim, da pri prakticiranju čuječnosti ne presojamo trenutnega doživljanja, dejansko to pomeni, da se ne zapletamo v to presojanje, se pravi, da se od njega distanciramo in ga vidimo le kot misli ne pa kot dejstvo. Tega našega kritika torej ne odrivamo, ker ga ne moremo, ampak ga le opazujemo, kaj nam govori. Včasih je prav smešen, kakšne neumnosti klati.

Premišljen in ustrezen odziv na naše misli, občutke in čustva

S krepitvijo čuječnosti, predvsem pa s čuječno meditacijo, se naučimo opazovati svoje misli in občutke kot zunanji opazovalec. Naučimo se jih sprejeti takšne, kot so, in se odnaučimo nanje odreagirati. Med sprožilcem in našim odzivom nanj preteče manj kot pol sekunde, zato veliko krat odreagiramo avtomatično, kar lahko pozneje obžalujemo. Dobra novica je, da je med sprožilcem in reakcijo "mentalni prostor", čeprav časovno izjemno kratek, vendar nam da možnost, da se na sprožilca premišljeno odzovemo. Ta prostor nam omogoči, da opazimo svojo misel ali čustvo in premišljeno precenimo, kateri bi bil najustreznejši odziv. In tu pravim "odziv" in ne "reakcija". Ker odziv je premišljen, reakcija pa je avtomatična. Prav ta spretnost, da se naučimo pritisniti gumb "pavza", ki ta prostor podaljša toliko, da se lahko primerno odzovemo, nam je lahko v vsakdanjem življenju v izjemno pomoč.

Za boljšo ilustracijo naj dam tale primer: Žena pride domov po napornem dnevu, kjer jo čaka mož in jo povsem nedolžno vpraša, kako to, da je prišla tako pozno. To vprašanje v njej sproži jezo, ki se je že ves dan nabirala v njej zaradi tečnega šefa, zanič kosila v kantini, gneče na cesti, no saj veste, kam to gre. Ker pa je že izkušena v čuječnosti, to jezo opazi (opazi, kako se ji napnejo mišice, občuti kamen v želodcu, hitrejše dihanje...) in presodi, da njen možek ni mislil nič slabega. Tako lahko namesto, da bi nepremišljeno sprostila vso jezo nanj, globoko vdihne in se odzove bolj ljubeče.

S tem ko se zavedamo svojih misli (in s tem tudi občutkov in čustev, ki jih povzročijo misli), lahko raziščemo, od kod prihajajo in lahko spremenimo naš odziv nanje. To pomeni, da spremenimo pravila igre in nismo več lutka, s katero se naše misli igrajo, temveč s kontrolo nad našimi reakcijami postanemo lutkar mi sami in vzamemo življenje v svoje roke. To je prava svoboda!

 

 

Med sprožilcem in odzivom je prostor.  V tem prostoru je naša moč, da izberemo svoj odziv. V našem odzivu se skriva možnost za našo rast in svobodo.

Viktor Frankl

Za konec še par znanstveno dokazanih koristi gojenja čuječnosti:

  • zmanjšanje tesnobe, vpliva stresa in depresije

  • večje veselje do življenja in večja življenjska energija

  • izboljšanje spomina in koncentracije, povečanje kreativnosti

  • izboljšana sposobnost prenašanja bolečine

  • izboljšanje kakovosti življenja pri bolnikih s kroničnimi bolečinami in težkimi boleznimi

  • povečanje čustvene inteligence

  • povečana sposobnost sočutja do sebe in drugih

  • veliko zmanjšanje možnosti ponovitve depresivnih stanj

  • v veliko pomoč je pri odpravi vseh vrst odvisnosti in samodestruktivnega vedenja

  • fizična spremema možganov (nevroplastičnost). Okrepijo se deli možganov, ki so odgovorni za empatijo, samokontrolo, pozornost  in kontrolo pred stresom, upočasnijo pa se povezave s tistimi deli, ki proizvajajo stresne hormone

Čuječnost ni le način pogleda na svet. Je veščina, ki jo je treba redno gojiti in razvijati. Tako kot gremo v telovadnico, da okrepimo telesne mišice, tako moramo trenirati tudi svojo čuječno mišico, da se bo razvila in nam bo lahko v pomoč tudi takrat, ko nam bo življenje postreglo s težkimi preizkušnjami.