Otroci in veličastno čustvo - jeza

December 13, 2017

Predstavljajte si naslednji scenarij:

 
Ste majhen otrok in vaš brat ali sestra vam vzame najljubšo igračo, kar vas seveda izjemno razjezi. Jeza preplavlja vaše telo in zdi se vam, da vas je povsem prevzela. Počutite se nemočne v krempljih mogočnega čustva. Vaši starši vso to dramo vidijo in namesto, da bi vam prijazno ponudili roko in vas iz poplave jeze rešili ali vam vsaj stali ob strani, se na vas razjezijo:


"Kaj pa se jeziš za prazen nič?"
"Daj, pomiri se no!"
"Ah, tebe pa res vse vrže iz tira".
"Kaj ti pa je spet?"
"Punce se pa ne jezijo."



Vam je tak scenarij znan? Vas mogoče stisne v želodcu, ko se na to spomnite? Vas še bolj stisne, če morda na isti način tudi vi zdaj govorite s svojim otrokom?


Če ste kot otrok živeli v čustveni puščavi, se pravi, da s starši niste odprto govorili o čustvih, oz. nekatera čustva v družini niso bila niti dovoljena, je bil to najverjetneje običajen način komunikacije. Takega načina se zelo težko znebimo, saj ne znamo drugače in ga prenašamo naprej na svoje otroke.

Spremenimo ga lahko le tako, da nanj najprej posvetimo z lučjo -  ja, tako kot zasliševalci zaslišujejo morebitne kriminalce, z lučjo naravnost v obraz. Šele, ko ga obelodanimo, lahko neustrezen vzorec začnemo spreminjati.


In začnite ga spreminjati pri vzgoji svojih otrok, da prekinete neustrezen odzivni vzorec in vzgojite svojega otroka v čustveno inteligentno osebo. In gotovo ni potrebno poudarjati, da boste tako s svojim otrokom zgradili odnos, ki bo temeljil na spoštovanju in zaupanju.

 

Naj povem, da se moramo zlasti zavedati, da otrok ni sposoben ukrotiti jeze tako kot odrasel, saj še ni dovolj razvil čustvene inteligence. Njegov spodnji del možganov (plazilski možgani), odgovoren za preživetje, še ne komunicira najuspešneje z zgornjim delom možganom (čelni reženj), ki je odgovoren za logično mišljenje in kontrolo impulzivnosti, zato otroku dvigne pokrov veliko hitreje kot odraslemu.
In kot gotovo že veste, ko otroka jeza povsem prevzame, vas zaradi prekinjene povezave med obema deloma možganov sploh ne sliši, ali pa vas sliši, a ne razume, kaj mu prigovarjate.


Tega se moramo zavedati, da lahko otroku ustrezno pomagamo. Jeze ni treba takoj odpraviti, pustite otroku čas, da se umiri, šele potem se lahko o dogodku pogovorite.


Trije koraki za ustrezen odziv na otrokovo jezo:


1. OHRANITE MIRNO KRI. Kot pravijo na letalu: "Najprej sebi nadenite kisikovo masko, šele potem pomagajte drugim". Vdihnite in ustvarite prostor med svojimi čustvi in tem, kar se dejansko dogaja. Tako lahko situacijo vidite objektivno in preprečite, da bi se na otroka razjezili ali neustrezno odreagirali. Dogajanja ne vzemite osebno! Zavedajte se, da se otrok  bori s svojim čustvom, ne z vami. Če ne sprejme vašega objema, mu dajte prostor, da se pomiri, a mu dajte vedet, da ste tam, če vas potrebuje.


2. NE ZANIKAJTE JEZE. Naj otrok čuti, da je povsem v redu, če je jezen. Pokažite mu, da ste opazili, da je jezen, in da ga sprejemate z jezo vred. Nikakor ne zanikajte njegove jeze, mu govorite, naj se pomiri ali da ni razloga za jezo. S tem neizbežno naredite otroku veliko škodo, saj se bo naučil jezo potlačiti, ker "ni sprejemljiva", je z njo nekaj narobe, se pravi, da je z njim samim nekaj narobe. In prav ta občutek "jaz nisem ok, tak kot sem" je razlog št. 1 za depresijo in druge psihične težave, ki se lahko razvijejo pozneje v življenju in zagotovo vplivajo na kakovost življenja in s tem na zadovoljstvo in uspeh v zasebnem in tudi akademskem/poslovnem področju.


3. Ko se otrok pomiri, se z njim POGOVORITE. Pomembno je, da ponovite scenarij, kaj se je zgodilo in kaj je privedlo do izbruha jeze. S tem bo otrok videl, da dogodek ni bil tako zelo travmatičen, kot se mu je zdel zaradi jeze, in da ga razumete. Zdaj je tudi čas, da se pogovorite, kakšne reakcije zaradi jeze niso sprejemljive (poškodovanje sebe ali nekoga drugega, uničevanje stvari) in se dogovorite, kako bi lahko otrok naslednjič drugače odreagiral. Poudarite zlasti, da z jezo ni nič narobe in da ga sprejemate tudi, ko je jezen.


Bodite potrpežljivi. Do sebe in do otroka. Smo le ljudje in se ne zmoremo vedno obnašati tako, kot bi bilo treba.


Ne pozabite, da ste otroku največji vzor. Od vas se uči ustreznih, a na žalost tudi ne tako zelo ustreznih reakcij. Opazujte, kako se sami spopadate s svojo jezo. Vprašajte se, od kje določen vzorec izvira. In če vam ni všeč, delajte na tem, da ga spremenite. To je del osebne rasti, ki ne bo koristil le vam samim, temveč tudi vašemu otroku in vajinemu odnosu.


Zakaj torej pravim, da jeza veličastno čustvo? Najprej zagotovo zaradi njene intenzivne narave, saj je gotovo najbolj dramatično čustvo, ki nas lahko povsem prevzame in vrže iz tira. Še bolj pa zato, ker nas lahko veliko nauči o nas samih in nam daje odlično priložnost, da se z otrokom povežemo in mu pokažemo, da mu ob težkih trenutkih stojimo ob strani. Zato pozdravimo vsako epizodo jeze kot priložnost za delo na sebi in na odnosu, ki ga imamo z otrokom.

 

Poskusite tole vajo: po jezni epizodi z otrokom narišite Jezo. Kakšna je bila? Velika? Mala? Kosmata? Zelena? Sluzasta? Ko se nasmejite svojim risbam, omehčate svoj odnos do jeze in jo naslednjič vzamete bolj na lahko.
 

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

January 14, 2019

Please reload