#3 Sem šele na začetku z razvojem čuječnosti. Ko se vsedem k meditaciji, se mi misli nikakor nočejo umiriti. Vse se mi podi po glavi in veliko krat sem po meditaciji le še bolj razdražena. Ali delam kaj narobe?

Formalni del vadbe čuječnosti je namenjen temu, da opazimo in opazujemo dogajanje v svojem telesu, se pravi čustva, občutke in misli. Čuječno mišico treniramo prav s tem, da se vsakič, ko opazimo, da nam pozornost odpelje misel ali da se zamotavamo v svoje trenutno čustvo ali telesne občutke, spet vrnemo v svoj center, s katerega vse dogajanje le opazujemo. Zato ne delate ničesar narobe. Prav nasprotno, lahko si čestitate vsakič, ko opazite misel. S časom bo ta pot od misli, ki vas povleče stran, pa nazaj v vaš center vedno krajša in krajša. To je čuječnost v akciji. Naj še dodam, da cilj vadbe čuječne meditacije ni, da bi se pomirili. Če se to zgodi, je prijetno, ni pa to cilj. Cilj je opazovanje. Opazujte tudi svojo nejevoljo, ko vaša pričakovanja niso izpolnjena. In vadite sočutje do sebe. Ni vedno lahko, a še težje je, če se zaradi tega obtožujemo. Bodite nežni s sabo.

#2 Rada bi začela bolj čuječe živeti, a res ne vem, kako naj najdem čas za to. Prebrala sem, da bi bilo idealno, da bi vadila do 45 minut dnevno. To je zame nemogoče. Imam službo in majhnega otroka. Ali je ok, če vadim manj časa in bom prav tako prišla do kakšnega rezultata?

Na 8-tedenskih tečajih čuječnosti MBSR (Mindfulness Based Stress Reduction) se od sodelujočih pričakuje, da vsaj 6 dni od sedmih na teden vadijo 40 minut. Poleg tega je še neformalna praksa, se pravi vadba v vsakodnevnem življenju, ko zelo čuječe opravljamo določeno dejavnost ali opravek, na primer zalivanje rož ali umivanje rok. To je velika zaveza, ki pa zagotavlja vzpostavitev rutine in hitrejši napredek sodelujočih na tečaju.  Če si tega časa trenutno ne morete privoščiti, boste zagotovo občutili spremembe tudi, če formalni praksi namenite nekaj minut dnevno. Vsedite se za nekaj minut, ko lahko, tudi če je to v avtu, na delovnem mestu ali celo na stranišču, če je to edino mesto, kjer imate mir. Zaprite oči in sledite svojemu dihanju ter opazujte notranje dogajanje. Poleg tega se lahko odločite, da boste en dnevni opravek opravili zelo čuječe. Na primer popili svoj čaj, se stuširali, karkoli, le da se temu popolnoma posvetite. Tako lahko začnete. Ko boste s temi majhnimi koraki opazili, da v vaše življenje prinašajo spremembe, si boste ta čas vedno lažje vzeli in počasi oklestili svoj urnik navlake, ki ni zares pomembna za vašo srečo in notranji mir. Prevsem si čuječnosti ne vzemite kot še en opravek na seznamu opravil. Počasi in nežno jo vpletite v svoje življenje.

#1 Čuječnost krepim že več kot eno leto. Meditiram, se res pogosto ustavim v teku dneva in zberem misli. Veliko opravkov že opravim čuječe. Še vedno pa veliko krat izgubim potrpljenje, sploh pri svojih otrocih, in se ne morem obvladati in kričim nanje. Seveda mi je potem zelo hudo. Ali bom sploh kdaj prišla do tega, da se bom zares vedno znala obvladati? Ali ljudje, ki dolgo vadijo čuječnost, še kdaj "padejo ven"?

Tole vprašanje me je spomnilo na moje pretekle frustracije, saj sem se sama isto spraševala in se samo sebe tepla po glavi vsakič, ko se nisem uspela obvladati. "Pa saj vendar že leta čuječe živim, kako je možno, da sem spet kričala!?" Z vadbo je naša čuječa mišica zagotovo vedno bolj močna in smo vedno pogosteje sposobni narediti pavzo med sprožilcem in reakcijo. Še vedno pa smo samo ljudje. Ko smo utrujeni ali ko se ne počutimo dobro, fizično ali psihično, se veliko težje obvladamo in naš "gremlinček" veselo skače naokoli ter nas pripravi do reakcij, ki jih pozneje obžalujemo. Tudi mene še vedno preseneti njegova moč in odreagiram na način, ki mi nikakor ni všeč. Sem se pa z leti naučila, da po takem dogodku potolažim samo sebe, da sem prijazna do sebe in da se spomnim, da sem le človek, ki se trudi po najboljših močeh. To je zelo pomemben del čuječnosti - prijaznost in sočutje do sebe, kadar ne gre vse tako, kot bi želeli. Delajte na tem, da razvijate tudi to sočutno mišico. S časom bo takih reakcij zagotovo vedno manj. Pa naj dodam še to, da neustrezna reakcija sama po sebi ni problem, če seveda ni prepogosta in nam lahko kaže, da rabimo pomoč, da se je odnaučimo. Pomembno je, da se po taki reakciji z otrokom pogovorimo, zakaj smo tako odreagirali in se opravičimo. Tako otrok vidi, da smo tudi mi le ljudje in se nauči, da je ok, če se tudi on sam včasih neprimerno odzove. Nauči pa se seveda tudi opravičiti.